Na 18. zasedanju Unescovega Medvladnega odbora za varovanje nesnovne kulturne dediščine, ki je med 5. in 9. 12. 2023 potekalo v mestu Kasane v Bocvani, je bilo 6. 12. 2023, na priporočilo Unescovega ocenjevalnega telesa na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisano Babištvo, znanje, veščine in prakse. 

Pri pripravi nominacije je sodelovala tudi Republika Slovenija. Gre za multinacionalno nominacijo, pri pripravi katere so poleg Slovenije sodelovale države Kolumbija, Ciper, Kirgiška republika, Luksemburg, Nigerija, Togo in Nemčija, ki je postopek priprave nominacije tudi koordinirala. Predlog za vpis babištva v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine je pripravil Slovenski etnografski muzej kot Koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine na podlagi pobude, ki jo je pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje, zanj dr. Zalka Drglin. Enoto je Ministrstvo za kulturo v Register vpisalo 14. 12. 2021. 

Babištvo obsega posebna znanja in veščine porodne pomoči, namenjene ženski in otroku. Gre za podporo in posege v nosečnosti, med porodom in po njem, pri dojenju in negi dojenčka. Cilj je dober zaključek poroda in kakovosten začetek družinskega življenja.

Unescov Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine, ki je med 28. novembrom in 3. decembrom 2022 zasedal v Rabatu, Maroko, je na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisal večnacionalno nominacijo Tradicije reje lipicancev, ki jo je Slovenija v imenu osmih sodelujočih držav na sedež Unesca oddala marca 2020. Nominacija je bila s strani Unescovega Ocenjevalnega telesa izpostavljena kot zgledno pripravljena.

1. decembra 2022 je Medvladni odbor na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisal tudi multinacionalno nominacijo Tradicije reje lipicancev (v izvirniku Lipizzan Horse Breeding Traditions). Pri pripravi multinacionalne nominacije, ki jo je koordinirala Slovenija, je sodelovalo osem držav – Avstrija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Madžarska, Italija, Romunija, Slovaška in Slovenija. Nominacija je nastajala v obdobju med letoma 2018 in 2020, ko so v sodelujočih državah potekala delovna srečanja nosilcev elementa nesnovne kulturne dediščine, strokovnjakov in predstavnikov državnih inštitucij s področja varovanja nesnovne kulturne dediščine. Projekt je vodilo Ministrstvo za kulturo, zanj Špela Spanžel. Kot predstavnik Slovenije je v mednarodni delovni skupini, ki so jo sestavljali predstavniki vseh sodelujočih držav, sodeloval še predstavnik Kobilarne Lipica in predstavnice Slovenskega etnografskega muzeja / Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine, ki je skupaj z Ministrstvom za kulturo in nosilci poskrbel, da je bila enota Tradicionalna reja in vzreja lipicancev leta 2016 vpisana v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine, kar je pogoj za pristop k pripravi Unesco nominacije. Pri pripravi strokovnih vsebin multinacionalne nominacije sta sodelovali mag. Anja Jerin, kustosinja za nesnovno kulturno dediščino, in dr. Nena Židov, kustosinja za družbeno kulturo. Pripravo nominacijskega filma je koordinirala kustosinja za etnografski film Nadja Valentinčič Furlan.

Multinacionalna nominacija predstavlja bogastvo tradicije reje lipicancev v državnih kobilarnah in med zasebnimi rejci v vseh sodelujočih državah. Gre za preplet več zvrsti nesnovne kulturne dediščine kot jih definira Unescova Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine (2003), v središču nominacije Tradicije reje lipicancev pa so kulturne in družbene prakse, znanja in veščine ter ustno izročilo, povezano z rejo lipicancev. Njihov simbolni pomen znotraj posameznih skupnosti in vpetost v lokalna okolja temeljita na vzajemnem odnosu med nosilci te nesnovne kulturne dediščine in lipicanci.

Tradicionalna reja in vzreja lipicancev obsega rejo konjev pasme lipicanec za izvajanje klasičnega dresurnega jahanja in vožnje kočij. Z rejo in vzrejo lipicancev se ukvarjajo v Kobilarni Lipica in zasebni rejci.

Unescov Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine, ki je med 28. novembrom in 3. decembrom 2022 zasedal v Rabatu, Maroko, je na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisal nominacijo Čebelarstvo v Sloveniji, način življenja, ki jo je Slovenija oddala marca 2021. Nominacija je bila s strani Unescovega Ocenjevalnega telesa izpostavljena kot zgledno pripravljena.

1. decembra 2022 je Medvladni odbor na svojem 17. zasedanju potrdil priporočilo Unescovega Ocenjevalnega telesa, da se nominacija Čebelarstvo v Sloveniji, način življenja (v izvirniku Beekeeping in Slovenia, a Way of Life), vpiše na Unescov Reprezentativni seznam.

Leta 2015 je bila na Slovenski etnografski muzej, ki opravlja naloge Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine, naslovljena pobuda o vpisu čebelarstva v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine. Koordinator je v sodelovanju z nosilci in podporo Čebelarske zveze Slovenije pripravil več predlogov povezanih z omenjenim področjem, ki so bili v register vpisani v obdobju med 2018 in 2020. Enote nesnovne kulturne dediščine, ki so bile vpisane v register, so: Čebelarstvo, Poslikavanje panjskih končnic, Prevozno čebelarstvo, Izdelovanje panjev in čebelnjakov, Vzreja čebeljih matic kranjske čebele in Apiterapija. Posredno sta s predlaganim elementom povezani tudi enoti Lectarstvo in Izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov.

Decembra 2018 je Čebelarska zveza Slovenije oblikovala delovno skupino za pripravo nominacije za vpis čebelarstva v Sloveniji na Unescov Reprezentativni seznam. Projekt priprave in oddaje nominacije je vodilo Ministrstvo za kulturo, zanj Špela Spanžel. V delovni skupini, ki je pripravljala nominacijo in potrebna gradiva za njeno oddajo, so sodelovali predstavniki nosilcev, Čebelarske zveze Slovenije, Čebelarskega muzeja iz Radovljice in Slovenskega etnografskega muzeja / Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine, zanj mag. Anja Jerin, kustosinja za nesnovno kulturno dediščino, mag. Adela Pukl, kustosinja za duhovno kulturo, in Barbara Sosič, kustosinja za kulturo gospodarskih načinov, prometa in transporta.

Nominacija obsega predstavitev čebelarstva v Sloveniji, s poudarkom na njegovem kulturnem pomenu. Nosilci so čebelarji, povezani v več kot 200 društev, združenih v Čebelarsko zvezo Slovenije. Po številu čebelarjev na 1.000 prebivalcev se Slovenija uvršča v svetovni vrh, prepoznavna pa je tudi zaradi strokovnosti in naprednih čebelarskih tehnologij. Veščine, znanja in vrednote čebelarji prenašajo iz roda v rod, kar se odraža v izjemno pozitivnem vplivu na širšo skupnost in na okolje. Med značilnosti čebelarstva v Sloveniji sodijo avtohtona kranjska čebela, čebelnjaki, poslikane panjske končnice in AŽ panji.

Unescov Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine je na 13. zasedanju v Port Louisu na Mavriciju v četrtek 29. novembra 2018 na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisal nominacijo Klekljanje čipk v Sloveniji. 

Nominacija je združila nosilke in nosilce dveh enot iz cele Slovenije, ki so vpisani v Register nesnovne kulturne dediščine ob enotah Klekljanje idrijske čipke in Klekljanje slovenske čipke. 

Klekljanje čipk je izdelovanje čipk s prepletanjem niti, navitih na kleklje. Na Idrijskem je prisotno od druge polovice 17. stol. V 19. stol. se je iz Idrije razširilo in uveljavilo v širšem prostoru, kjer razvija nove izrazne oblike. 

Klekljanje je ročno izdelovanje čipk s križanjem, sukanjem in prepletanjem niti, navitih na kleklje. Ime slovenska čipka se je uveljavilo med svetovnima vojnama na ozemlju Slovenije, ki je bilo sestavni del Kraljevine Jugoslavije.

 

Unescov Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine je na 13. zasedanju v Port Louisu na Mavriciju v sredo 28. novembra 2018 na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisal večnacionalno nominacijo Veščina suhozidne gradnje: znanje. Pri pripravi nominacije je sodeloval tudi Slovenski etnografski muzej kot Koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine (Anja Jerin, Nena Židov).

Na 19. zasedanju Unescovega Medvladnega odbora za varovanje nesnovne kulturne dediščine, ki je potekalo med 2. in 7. decembrom 2024 v Asuncionu, Paragvaj, je bila potrjena tudi razširitev že vpisanega elementa Veščina suhozidne gradnje: znanje in tehnike, ki je bila na Unescov Reprezentativni seznam vpisana leta 2018. Pri nominaciji je prvotno sodelovalo 8 držav (Hrvaška, Ciper, Francija, Grčija, Italija, Slovenija, Španija, Švica), na zasedanju leta 2024 pa so se multinacionalni nominaciji pridružile še Andora, Avstrija, Belgija, Irska in Luksemburg.

Suhozidna gradnja je veščina zidanja brez uporabe veziva, pri kateri z odbiranjem razpoložljivega lokalnega kamna, pridobljenega s čiščenjem in urejanjem zemljišč, ter ob razumevanju skladnje nastajajo različni tipi trdnih kamnitih objektov. 

Unescov Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine je na zasedanju na južnokorejskem otoku Jeju v četrtek 7. decembra 2017 na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisal drugo slovensko nominacijo Obhodi kurentov / Door-to-door  rounds of Kurenti.

Slovenija je  Unescovo Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine ratificirala leta 2008, takrat je začel nastajati tudi Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije. Enota Obhodi kurentov je bila kot šesta enota v Register nesnovne dediščine vpisana leta 2012, leta 2015 pa razglašena za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena. Leta 2016 je Republika Slovenija za vpis na Unescov Reprezentativni seznam oddala nominacijo Obhodi kurentov, katero je Ocenjevalno telo Unescovega Medvladnega odbora prepoznalo kot vzorno spisano.

Pri pripravi nominacije so sodelovali predstavniki in predstavnice nosilcev (društev, Zveze društev kurentov), Znanstveno-raziskovalnega središča Bistra Ptuj, Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, Slovenskega etnografskega muzeja kot Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine Slovenije in Ministrstva za kulturo.

Obhodi kurentov so pustna šega na Ptujskem in Dravskem polju, v Halozah in Slovenskih goricah. Kurent je najbolj množičen tradicionalen pustni lik, ki po ljudskem verovanju odganja vse slabo ter prinaša srečo in zadovoljstvo.

Unescov Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine je na zasedanju v Adis Abebi v Etiopiji v četrtek 1. decembra 2016 Škofjeloški pasijon, ki ga po besedilu patra Romualda Marušiča iz leta 1721 v velikonočnem času uprizarjajo v Škofji Loki, uvrstil na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Slovenija je  Unescovo Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine ratificirala leta 2008, začel pa je nastajati tudi Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije. Škofjeloški pasijon je bil kot prva enota leta 2008 vpisan v Register in leta 2012 razglašen za nesnovno kulturno dediščino posebnega državnega pomena. Leta 2015 je Republika Slovenija oddala nominacijo za uvrstitev Škofjeloškega pasijona na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Ocenjevalno telo Unescovega Medvladnega odbora je leta 2016 nominacijo prepoznalo kot primerno in predlagalo vpis. Škofjeloški pasijon je tako kot prvi element nesnovne kulturne dediščine Slovenije uvrščen na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Pri pripravi nominacije smo sodelovali predstavniki in predstavnice Škofje Loke, Slovenskega etnografskega muzeja kot Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine Slovenije in Ministrstva za kulturo.

Škofjeloški pasijon je spokorniška pasijonska procesija, ki temelji na besedilu patra Romualda Marušiča iz leta 1721 in prikazuje Kristusovo trpljenje. V velikonočnem času ga v Škofji Loki izvajajo tamkajšnji prostovoljni amaterski igralci.